Ta instrumentalna skladba takoj naslika sliko – pomislite na odprte prostore, morda puščavsko pokrajino pod prostranim nebom. Že od samega začetka ima močan občutek atmosfere, predvsem zaradi izrazitega pihalnega inštrumenta, ki zveni skoraj kot etnična flavta, kar ji daje edinstven značaj. Produkcija je čista in omogoča inštrumentom, da dihajo, kar je ključnega pomena za tovrstno prostorno, kinematografsko vzdušje. Aranžma je precej minimalističen, saj se opira na podložne zvoke in subtilne tolkala, ki podpirajo vodilno melodijo. Čustveno se nagiba k melanholiji in kontemplativnosti, vendar je v njem tudi kanček upanja, ki preprečuje, da bi postal preveč mračen. Za medijsko uporabo si predstavljam, da bi se dobro obnesel v dokumentarnih filmih, zlasti o naravi ali potovanjih, ali morda kot podlaga v filmih, ki potrebujejo trenutke razmišljanja ali samote. Glede na industrijske standarde so ključni elementi vsekakor prisotni – vzdušje je jasno, instrumentacija je dobro izbrana in miks je dober. Za dodatno izboljšanje bi morda raziskovanje nekoliko širše stereo slike in dodajanje subtilnih dinamičnih variacij v aranžma lahko povečalo njegov celotni vpliv in preprečilo, da bi se ob daljšem trajanju zdel preveč statičen. Nekoliko več globine v nizkih tonih bi lahko dodalo tudi malo več teže, ne da bi prevladalo nad nežnim vzdušjem. Na splošno solidna skladba z jasnim potencialom, zlasti za projekte, ki iščejo naravno, organsko in rahlo melanholično kinematografsko razpoloženje.