The Children Of MH17 by Sascha Ende

Hit or Miss? Arti’s Review

V redu, poslušajmo to skladbo. Prvi vtis je zagotovo kinematografski in globoko melanholičen. Začne se z zelo redko, skoraj krhko klavirsko melodijo, ki se ji kmalu pridružijo godala. Aranžma je precej preprost, močno se opira na dolge tone in dolge, tekoče fraze, kar resnično poudarja čustveno težo. Instrumentacija je pretežno orkestrska, osredotočena na godala in klavir, kar ustvarja klasičen, brezčasen zvok, ki ne deluje zastarelo. Produkcijsko gledano je čista in jasna, z dobro stereo sliko, čeprav mislim, da bi lahko bil nizki ton nekoliko toplejši, da bi dodal malo več globine in resonance, zlasti frekvencam violončela in basa. Zdi se, da si prizadeva za surovo, izpostavljeno čustvenost, in v tem smislu nekoliko zadržana mešanica deluje. Čustveno je nedvomno vplivna. Izžareva globok občutek žalosti in izgube, popoln za prizore, ki zahtevajo resnično patetičnost. Za uporabo v medijih si takoj predstavljam, da bo dobro delovala v dokumentarnih filmih, zlasti v zgodovinskih ali človekoljubnih delih, ali morda v filmskem prizoru, ki prikazuje žalost ali spomin. Ni pretirano dramatična ali senzacionalna, kar ji daje občutek pristnosti. V primerjavi z industrijsko standardno produkcijsko glasbo je dobro znotraj profesionalnega področja. Na nekaterih mestih bi ji lahko koristila nekoliko bogatejša harmonična paleta, da bi dodala subtilno kompleksnost, in morda še malo več dinamične variacije v aranžmaju, da bi ohranila angažiranost v daljših prizorih. Razmislite o uvedbi nekoliko kontrastnega odseka ali instrumentalne teksture, da preprečite, da bi postala preveč statična. Na splošno pa je to trdna, čustveno resonančna skladba, ki učinkovito doseže svoj namenjen namen. Z malo več pozornosti na toplino nizkih frekvenc in dinamično konturo bi jo resnično lahko povzdignili. Kljub temu pa je skladba zelo uporabna.